Hvala obema za zelo dobrodošle nasvete in razmišljanja. Tudi sama razmišljam o vseh stvareh, o katerih pišeta.
Verjetno bo res najbolje, da rodovitne prsti ne zakopljemo, bi bilo res škoda, ampak raje shranimo in po končanem delu vrnemo nazaj na zemljo. Alojz, hvala za priporočene knjige, sem že pogledala, jih imajo pri nas v knjižnici, jih bom vekakor prebrala.
Luka, tvoja razmišljanja se mi niti slučajno ne zdijo neumna, prav nasprotno, vse je res, kar pišeš. Zagoto imajo na tej zemlji bivališče nekatere živali oziroma verjetno kar veliko živali. In verjemi, da mi ni vseeno zanje, vendar nekje si pač moram urediti prostor, kjer bom lahko pridelovala hrano zase in za svojo družino. Verjamem pa, da se bo, tako kot piše Alojz, na tem koščku zemlje čez nekaj časa spet naselilo veliko živali. Jaz močno upam, da jih bo čim več (no, morda z izjemo voluharja
). Sadovnjak bo urejen v obliki travniškeg sadovnjaka in 100% biološko obdelovan. O tem bi lahko še veliko pisala, pa dvomim, da je tu primeren prostor, zato morda samo toliko: ne poznam osebno nikogar, ki bi pol toliko skrbi in prizadevanja pokazal za živali, rastline in okolje, kot to počneva midva z možem. Pa ne pišem to zato, da bi se hvalila, ampak samo kot zagotovilo Luki, da bom v novem sadovnjaku po najboljših močeh vzpodbujala razvoj naravnega ekosistema. Verjamem, da bo to koristno tudi zame. In verjamam, da bom s tem zemeljskim posegom veliko manj škodila okolju in živalim, kot če bi kupovala sadje, ki ga pridelujejo v intenzivnih industrijskih sadovnjakih, kjer je zagotovo uničeno veliko živalskih bivališč. S tem bi posredno vzpodbujala tako škodljivo predelovanje. In to počne večina ljudi, ne da bi se tega zavedali.
Pa samo še slikica za pojasnilo, zakaj se kljub velikemu delu in veliki ceni lotevamo tega ukrepa:
Nimate dovoljenj za ogled prilog tega prispevka.