Vem, da sem o tem že nekje pisala, pa vseeno:
pred sajenjem potrgam LE TRI liste, da dobim daljše steblo, ki ga potem vkopljem globje. Liste potrgam nekaj dni pred sajenjem, da se lahko rane lepo zacelijo, drugače so lahko te iste rane vhod vsem možnim glivicam, zato ne priporočam trganje listov tik pred sajenjem. Če bi potrgali preveč listne mase, bi to za rastlino bil prevelik šok. Nekaj stresa pa vseeno koristi...
Da bi pa pustila samo vrh, mi še na misel ne pride. Vprašanje pa je, kaj je za koga vrh. Zame je to le tisti kupček nerazvitih listov na koncu rastline
Je pa res, da kasneje v rastni dobi, rada obtrgavam nekatere liste na mojih paradižnikih. Tole sem pred časom napisala:
Ivčk je napisal/-a:Tudi jaz rada svoje sadike precej oskubim. Potrgam pa vse liste do prvega cvetnega nastavka, takoj ko ta zacveti. Opazila sem, da to pripomore hitrejšemu dozorevanju plodov in večji zračnosti v rastlinah, posledično pa tudi zmanjšanju pojavljanja bolezni.
Tu pa je shema, na kateri je narisano in opisano, kako točno 'skubim' svoje rastline. Morda komu pride prav. (Opomba: ta metoda ne velja za grmičaste in nizko rastoče (determinantne) sorte paradižnikov.)
To s potknjenci jaz vem že dolgo časa in sem ravno letos rekla, da bom poskusila. Za potaknjenec vzameš dobro razviti zalistnik (stranski poganjek z petimi listi še brez cvetov) iz zdrave in rodne rastline, nakar ga postaviš v vodo ali pa v lonec s substratom. Zakorenini se izredno hitro. Na ta način dobiš klon matične rastline. Ta metoda se uporablja predvsem za poznojesensko pridelavo paradižnika v ogrevanih rastlinjakih, ker taka rastlina porabi veliko manj časa da zacveti, kot recimo sadika, vzgojena iz semena. Sploh američani, ki imajo v nekaterih območjih zelo mile zime (ali jih sploh nimajo), so 'trčeni' na to metodo. Uporabna pa je tudi, če nam kakšna rastlina na vrtu odmre, ker s temi potaknjenci lahko zapolnimo prazna mesta.
Meni je moj vrt ekstremno premajhen, vendar, ker s fantom živiva v hiši mojih staršev, se moram enostavno zadovoljiti s tem. Če bi imela možnost, bi celo vzhodno stran zemljišča spremenila v zelenjavni vrt, pa tega žal ne morem storiti. Še za teh 12 kvadratnih metrov sem se pri očetu komaj izborila, ker na svojem vrtu noče imeti, citiram:"zelja, repe in solate", pa čeprav je videl, da moj vrtiček v bujni rasti izgleda prav lepo. Nimam kaj...
Kar se tiče sortimenta paradižnikov, ki se pri nas prodaja, pa sem že zdavnaj obupala. Imam veliko sort iz Nemčije, Anglije in Amerike, ki se mi VELIKO bolje obnesejo kot te 'naše' sorte, vsaj kar se rodnosti in odpornosti tiče. Kar pa ne bi za nič na svetu menjala, je okus teh sort! Ta je pri vseh teh 'tujih' sortah izredno intenziven in neprimerljivo boljši, kot pri naših. Naši paradižniki so po mojem mnenju vsi premalo izraziti po okusu, nimajo lepe teksture (ali so prekašasti ali pa nekako gumjasti in vodeni) in vsi po vrsti imajo trdo lupino (ne kožico
). Zato jih sploh ne gojim več.
Sploh ameriški paradižniki so pomoje najboljši, ker oni na svoje 'Heirloom Tomatoes' dajo veliko. Vse te sorte so se ohranjale skozi generacije, semena so se prenašala iz roda v rod in čeprav mnogi niso 'lepi' na pogled (včasih so nepravilne oblike z kakšno čudno izrastlino) in niso perfektno okrogli in enakomerno obarvani, ne zdržijo dolgega transporta itd. , pa imajo vsi eno skupno lastnost: imajo neverjetno bogat okus. Zato bi jaz vse te naše komercialne sorte, ki se jih da dobiti pri nas, zamenjala le za en dober 'zgodovinski' ameriški paradižnik. In to pove vse...