ga. Klančič, težavnost in zahtevnost neke rastline je subjektivna stvar.
Nekaterim je težko zaliti rožo enkrat na mesec, spet drugim pa ni težko se vsak dan po eno uro z rastlino ukvarjati, jo kar naprej prestavljati na najbolj ugodno mesto, gledati na termometer in jo pozimi spravljati notri in spomladi spet ven, jo vsak dan rositi in odpravljati razne škodljivce, paziti na optimalno vlažnost itd.
Glede na to, s čim se vse ukvarjajo naši forumci ocenjujem, da je pretežni del zares pravih ekspertov in jih ne gre podcenjevati z nekimi alpskimi rastlinami, ki so v primerjavi z orhidejami, mesojedkami, ekzoti, bonsaji itd. prav nezahtevne in s tem se verjetno strinjate. Najbolj nezahtevne med naštetimi so iz vseh vidikov prav gotovo ravno trajnice. Čeprav tudi vsaka trajnica potrebujejo za uspešno rast določeno zemljo, vlago, svetlobo in nego.
Splošne zahteve za uspešno rast široko potrošnih trajnic:
- potrebuje določeno zemljo, vlago, svetlobo in nego
- večino je potrebno obrezovati in redčiti
- potrebno jih je večkrat na leto škropiti proti boleznim in škodljivcem
- potrebno jih je gnojiti
Splošne zahteve za uspešno rast alpskih rastlin:
- potrebujejo določeno zemljo, vlago in svetlobo
Prednosti alspkih rastlin v primerjavi z ostalimi široko potrošnimi trajnicami
- ne potrebujejo obrezovanja in redčenja, saj rastejo počasi in so večinoma blazinaste
- ne potrebujejo nobene posebne nege, če so le v zemlji in ne v loncu.
- nimajo škodljivcev in bolezni in jih tako ni potrebno škropiti in zastrupljati okolja
- ne potrebujejo gnojenja, saj zahtevajo v glavnem prehransko zelo revna tla.
Edina zahteva, ki imajo alpske rastline je
dobra drenaža in dvignjen teren, da se voda lahko odteka. Če to zagotovimo, večina teh rastlin preživi zimo
brez dodatne zimske zaščite. Le redke so, ki jo kljub temu potrebujejo.
Zahteve alpskih rastlin so za moje pojme torej zanemarljive proti ostalim "nezahtevnim" trajnicam.
Da ne govorim o hibiskusih, pasionkah, orhidejah in drugih ekzotih, ki jih je potrebno ob padcu temperature na določeno stopnjo pospraviti notri, ob večdnevnem deževju postaviti pod streho, dobro gnojiti, da sploh cvetejo, jih kar naprej prestavljati na optimalno mesto. Ko prerastejo lonec jih je potrebno presajati in kupovati lonce in nenazadnje so zelo dovzetne za bolezni in škodljicve in jih je potrebno kar naprej nekaj škropiti.
A kljub vsemu jih uspešno goji tisoče ljudi pri nas, ker jim vse to ni težko početi.
Na koncu bi še poudarila, da prave alpske rastline zdržijo v loncu zelo kratek čas, saj ni moč nadzorovati vlage in poleti jim skozi lonec korenine pregreva sonce, tudi če ne stoji na soncu (zakar so zelo občutljive). V skalnjaku pa si same zagotovijo ustrezno vlago in svobodno namestijo korenine v najbolj optimalni položaj zanje. Če gre za zelo občutljive rastline na vlago je zagotovo bolje, da so te rastline tudi pozimi v skalnjaku, samo kakšen pleksi je potrebno povezniti čez.
Upam, da sem vsaj malo razjasnila zadeve in ukorajžila koga za gojenje alpskih rastlin, da bo lahko od zgodnje spomladi pa do pozne jeseni občudoval te borce za preživetje in raznolikost ter intenzivnost teh edinstvenih barv.
Tukaj slikica mojega sicer spomladanskega encijana, ki cvete že drugič letos.