Napisal/-a muha » 17 avg 2007, 12:21
Če bi ljudje ravnali po pameti, ne bi bilo treba dosti zakonov. Razumen človek prebere opozorila, opazuje naravo in vidi, kaj sme in kaj ne. Če se okrog enega božjega drevca nabere množica mladičkov, itak vsi nimajo možnosti razvoja in je razdeljevanje sadik prejkone okoljevarstveno delovanje, če seveda predpostavimo, da bodo prejemniki z njimi dobro ravnali. Kadarkoli si hočem iz narave kako rastlino presaditi na svoj vrt, vedno pomislim, ali delam korist ali škodo. Če tako dobro poznam pogoje, da vem, da na prvotnem rastišču nima možnosti uspeti (recimo nekdanja goličava, ki jo zdaj prerašča gozd), jo brez slabe vesti izkopljem, zaščita gor ali dol. Nikoli pa takrat, ko je rastlina v naravi v svojem elementu. Sem si močno želela imeti v skalnjaku blagajano, pa je nisem, dokler mi je ni znanec dal iz svojega vrta. Oba namreč živiva na področju, kjer v primerni legi uspevajo tudi na vrtu. Nimam goliških narcis, čeprav sem nora nanje, nimam avtohtonih netreskov, čeprav jih videvam na pohodih ... in še kaj bi se našlo.
Lp