forum RASTLINE.COM - sobne rastline

[ljzavodrib5]

Barbara Žbontar
Lesce, junij 2003

GOJENJE OSTRIGARJEV IN DRUGIH GOB

Seminarska naloga pri premetu Gojenje gob in njih uporaba


1.1. Uvod:

Uporaba gob kot hrane je bila vsesplošno razširjena , cenili so jo stari Grki, pa tudi v drugih predelih Evrope je imelo uživanje gob globo tradicijo. Ljudstvo Antari, ki je živelo na ozemlju današnje Poljske, jih je uporabljalo v medicinske namene. Tudi Grki naj bi jih uporabljali v svojih ritualnih obredih. Že tisoče let pa Japonci in Kitajci cenijo veliko število vrst zaradi njihovih pozitivnih lastnosti. v novem svetu so Azteki uporabljali gobe zaradi njihovih zdravilnih in psihotropnih učinkov. Vsesplošno so gobe igrale pomembno vlogo pri razvoju kultur posameznih narodov po celem svetu.

Japonci so gojili Šitake že pred dva tisoč leti, odkar pa so francoski pionirji osvojili tehnike gojenja šampinjonov pred več kot dvesto let, je bilo gojenje gob na zahodu prava skrivnost.
Gojitelji gob so zaradi strahu pred tekmeci skrivali svoja dognamja na tem področju in skrivali svoje tehnike gojenja pred drugimi. Drug razlog za skrivnost je bil v tem, da je gobe težje gojiti kot okrasne rastline ali zelenjavo. Veliko vrst sploh ne raste v umetnih pogojih, nekatere pa pod umetnimi pogoji ne obrodijo (ne nastopi fruktifikacija), ker rabijo simbiotske partnerje. Tekom let so se tehnike gojenja gob izpopolnjevale in dandanes, ko se je gojenje gob razširilo od domačih gojiteljev v obseg multimilionskih poslov, so informacije o primernih tehnikah gojenja težko dostopne.

Za vse gobe so postopki dela isti, razlikujejo se lahko podlage za pridelavo micelija, podlage katere prerašča micelij, temperature preraščanja in snovanja plodišč (so lahko različne od hibrida do hibrida), potrebe micelija po svežem zraku, po svetlobi za snovanje plodišč (fotosenzibilnost), potrebe micelija po krovni plasti za snovanje plodišč,… Gojenje gob pa je lahko pravo veselje z upoštevanjem določenih pravil o sterilnem delu (če pridelujemo micelij sami iz spor in vzdržujemo svoj arhiv micelija) in z malo iznajdljivosti, katero rabimo za izdelavo določenih pripomočkov (prezračevalni sistem, vlažilci, humidistati, gojilni prostor,…)








1.2. Dejavniki, ki pogojujejo hitro širjenje intenzivnega pridelovanja gob:

- gobe lahko pridelujemo na velikem številu substratov, ki bi bili v druge namene slabše izkoriščeni (hlevski gnoj, slama, talna stelja iz perutninskih obratov, pivovarska drozga, seno ipd.)

-gobe lahko pridelujemo vse leto neodvisno od zunanjih temperatur

-smotrno lahko izkoristimo mrtvo sezono

-bolj smotrno lahko izkoristimo obstoječe zgradbe (opuščeni hlevi,..)

na relativno majhni površini gojitvenega prostora dobimo veliko gojitveno površino (gojenje v etažah)

-gobe so cenjene zaradi hranljivih snovi (beljakovine, vitamini in provitamini skupine B), priporočljive so za dietno prehrano in zanimive kot delikatesa. Veliko število gob ima zdravilne učinke (antivirusno delovanje, antibakterijsko delovanje, antistresno delovanje, sposobnost uravnavanja krvnega pritiska,…), nekatere pa so zelo cenjene zaradi svojih psihotropnih učinkov ( Psilocybe, Phaneolus, Amanita,…) in se še sedaj uporabljajo v obredih , katerih cilj je doseganje višjih stanj zavesti.

-pridelovanje gob bi bilo lahko dodatni člen v prizadevanju za čim večjo pridelavo hrane, glede na naglo naraščanje prebivalstva


















1.3. Osnove gojenja:

Trije najbolj pomembni koraki pri gojenju gob so vzporedni s tremi fazami v življenjskem krogu gobe. To so:

1. zbiranje spor, njihov razvoj in izolacija micelija; ali tkivno kloniranje

2. priprava inokuluma z povečanjem mase micelija na bogatem agarju in kasneje na semenih žitaric. Vnos micelija, gojenega na semenih žitaric, v kompostirane ali nekompostirane substrate ali uporaba samih semen žitaric za fruktifikacijo


3. snovanje plodišč (fruktifikacija) in razvoj gob iz le – teh

Izolacija čistega micelija:

Na agarjevo gojišče v sterilnih pogojih s cepilno zanko nacepimo spore želene gobe ter jih inkubiramo pri temperaturi specifični za to vrsto glive (pri ostrigarju 26 - 29°C). Ko se dve koloniji iz spor (haploidni) združita, nastane diploidni micelij, katerega precepimo na novo gojišče. Diploidni micelij lahko dobimo tudi s cepljenjem koščka tkiva želene gobe na agar, pri čemer moramo paziti na sterilnost. S tem načinom dobimo nazaj micelij z istim genotipom kot ga je imela goba, s katere smo vzeli tkivo.

Povečanje mase micelija:

S koščkom diploidnega micelija okužimo kuhana (sterilizirana ) semena žitaric v kozarcih ali vrečah. Semena močno pretresemo, da se micelij enakomerno razporedi. Inkubiramo na temnem mestu pri temperaturah specifičnih za izbrano vrsto gobe (ostrigar 26 - 29°C). med preraščanjem budno opazujemo, da se nam v kozarcih ne pojavijo nezaželjeni kontaminanti s katerimi bi lahko okužili tudi druga gojišča.

Vnašanje micelija v substrat:

Ko je micelij v kozarcih že prerasel vsa zrna, ga lahko vmešamo v substrat na katerem bo potekala fruktifikacija. Substrat, pomešan z micelijem, lahko napolnimo v vreče (pri ostrigarjih) ali v zaboje na policah (pri šampinjonih). Preraščanje substrata poteka v popolni temi pri 18 - 24°C nekaj tednov do nekaj mesecev. Izbira substratov na katerih lahko poteka fruktifikacija je zelo široka: slama, odpadni papir, les, koruznica, žaganje, pivovarska brozga, seno, lucerna, stebla soje, graha, tobaka in celo industrijski odpadki bombaža. Ostrigarje lahko gojimo na substratih, ki so bogati na vsebnosti celuloze. Surovine za substrat morajo biti zrele, nikakor ne smejo biti vlažne in zelene. Zelo pomembno je,da so zdrave, brez plesni in trohnobe. Le če imamo komoro za parjenje substrata, v kateri parimo substrat par dni, lahko uporabljamo tudi nezdrav, plesniv in strohnjen material.

1.4. Gojitveni prostor:

Prostor za gojenje mora biti zaščiten pred direktno svetlobo, v njem mora biti čim bolj stalna temperatura: vsaj dva do tri mesece na leto mora biti od 10 do 20°C. Nadzorovati moramo tudi zračno vlago, ki mora biti od 80 do 95%. Prostor moramo redno zračiti z naravnim pretokom zraka ali s pomočjo ventilatorjev. V prostoru v katerem gojimo gobe ne smemo shranjevati živil ali kakršnihkoli drugih potencialnih virov okužb, odstraniti moramo tudi vse hlapne kemikalije (bencin, olje,…) katere lahko povzročijo deformacijo klobukov. Pred vnosom substrata moramo prostor temu primerno očistiti in razkužiti. Prebelimo ga z gašenim apnom ter ga poškropimo z 5 – 10% varikino ali 5 – 10%formaldehidom, pri katerem mora biti prostor dva dni zaprt nato pa ga zračimo tri do štiri dni. Prostor lahko dimimo z mešanico formalina in klorovega apna. Prostor mora biti zaprt 48 ur, nato pa ga moramo tri do štiri dni zračiti. Proti insektom uporabljamo pripravke kot so: triklorfon, diazion, neopitroid ter druge, pri čemer pa se moramo natančno držati navodil proizvajalca in karence.



















OSTRIGAR (Pleurotus sp.)

2.1. Splošno o ostrigarju:

Zimski ostrigar ( Pleurotus ostreatus) je vrsta, ki jo pogostokrat srečamo v naših gozdovih, v obdobju, ko temperature padejo pod 10°C. V naravi lahko najdemo veliko različkov, kateri se med seboj razlikujejo po obliki in barvi klobukov ter čvrstosti in okusu njihovega mesa. Te lastnosti naj bi bile odvisne od lesa na katerem rastejo in od podnebja.
Na splošno so klobuki premera 5 – 15 cm sivkasto oker do rjave barve. Premer posameznih šopov pa je 15 – 35 cm. Beti so nameščeni stransko, poševno in so različnih dolžin. Klobuki so mesnati, prijetnega vonja in okusa. Rast gob izzove pri zimskem ostrigarju temperaturni šok (temperatura pade pod 15°C), pri nekaterih ostrigarjih kot je Pleurotus florida ali poletni ostrigar pa ni potreben. Zelo priljubljen je tudi Pleurotus sajovicu, kateri raste pri temperaturi 16 - 25°C. Obdobje od setve do obroda traja 15 – 21 dni in je zelo kratko v primerjavi z zimskim ostrigarjem, pri katerem traja to obdobje okoli šest tednov. Po svetu se gojijo tudi druge vrste ostrigarjev kot so P. columbinus, P. cornucoiae, P. eryngii. Pomembni do predvsem zaradi križanja in pridobivanja novih hibridov.

2.2. Gojenje ostrigarjev:

Kako bi lahko gojili ostrigarja doma? Za podlago si izberemo slamo, ki je najprimernejša za hitro rast micelija in je lahko dostopna (ostrigarje lahko gojimo tudi na lesu, vendar tako gojenje traja dlje časa). Slamo narežemo na dva do tri cm dolge koščke ter jo namočimo v vodo za 48 ur. Slamo lahko steriliziramo v sodu - npr. dvesto litrskem – v katerega nalijemo vodo do višine 15 cm. Na dno položimo dva zidaka, katera naj gledata iz vode, nanju pa položimo mrežo. V sod zmečemo približno 50 kg (3 litri micelija) odcejane namočene slame ter ga postavimo na prižgan plinski gorilnik. Ko se celoten volumen soda segreje na približno 100°C, substrat parimo še dve uri in ga pustimo, da se čez noč ohladi. Ohlajen substrat medtem ko ga dajemo v polivinilaste vreče mešamo z micelijem. S tremi litri micelija okužimo približno 50 kg slame in jo enakomerno razporedimo v vreče (40*60 cm), katerim odrežemo vogale ter jih po vsej površini rahlo preluknjamo s škarjami. Vreče postavimo v temnejši prostor s stalno temperaturo okrog 25°C in visoko zračno vlago. Čez par dni, ko si micelij sam začne proizvajati toploto, pa jih je potrebno prestaviti na 18 - 20°C. ko bo micelij čez približno tri do štiri tedne prerasel vso slamo, vreče prenesemo v gojitveni prostor.


2.3. Načrt za gojitveni prostor:

Gojitveni prostor je lahko v obliki plastenjaka z dvema plastema polivinila, med katerima bo plast zraka kot izolator. Polivinilasto površino je namreč lažje vzdrževati čisto kot betonsko steno kleti, luči za osvetljevanje pa bodo lahko izven gojitvenega prostora in ne bodo segrevale ozračja v gojitvenem prostoru (kar bi pripomoglo k izsuševanju zraka). Celoten plastenjak je situiran v kleti v kateri je temperatura okoli 13°C in stalna zračna vlaga okoli 70%, kar pripomore k potrebi po vlažnem zraku. Temperatura je lahko delno regulirana z dotokom svežega zraka v klet. Skozi cev na vrhu gojitvenega prostora doteka vanj preko ventilatorja in vlažilca mešanica precirkuliranega in svežega zraka. Dovod svežega zraka poteka preko filtra in lopute za regulacijo pretoka. Vlažilec je sestavljen iz črpalke za vodo, ki bo črpala vodo na porozni material skozi katerega bo pihal zrak (krožečo vodo za zrak bo mogoče po potrebi segrevati, s čimer bo možna rahla regulacija temperature v gojitvenem prostoru).

2.4. Snovanje plodišč (fruktifikacija):

Ko micelij v vrečah popolnoma preraste celo površino substrata in se ob luknjah začnejo pojavljati zasnove gob, je potrebno vreče prenesti v gojitveni prostor. Paziti moramo,da se polivinil ne odlepi od površine substrata, ker začnejo v takem primeru gobe poganjati pod polivinil. Vreče s substratom postavimo na police in med njimi pustimo 30 do 50 cm prostora. Temperaturo moramo vzdrževati glede na vrsto, katero gojimo, upoštevati pa moramo,da nekatere vrste ostrigarjev potrebujejo za nastop fruktifikacije temperaturni šok. Zračna vlaga mora biti ves čas okrog 95%, kasneje ko so gobe že večje jo znižamo na 85 – 92%, pri čemer pa moramo paziti na znake izsušitve. Gobe rastejo v valovih in tam kjer so že zrasle skozi luknje moramo prerezati polivinil. Ves ta čas moramo paziti, da se na substratu ne pojavijo bolezenski znaki ali kakršenkoli mrčes. V prostoru s substratom mora biti intenziteta svetlobe vsaj 40 luxov, 12 ur na dan. prostor moramo tudi zračiti, pri čemer 100 kg substrata pri 18 - 22°C potrebuje 20 do 50 m3 pri temperaturi 10°C pa samo 10 m3 svežega zraka na uro. gojitveni prostor lahko napolnimo le do 60% zaradi nevarnosti segrevanja substrata in prostora, po drugi strani pa prevelika hitrost zraka izsuši substrat.
Ostrigarji se pojavljajo v valovih med katerimi je okoli 14 dni razlike (odvisno od temperature). Iz šopastih zametkov se nato v 5 – 7 dneh razvijejo gobe, katere so primerne za obiranje, ko se spodvihani klobuki zravnajo.Gobe odrežemo tik ob podlagi in jih nabiramo v košare (nikoli v polivinilaste vrečke).Povprečno moramo s 100kg podlage nabrati 12 do 20 kg gob.










Literatura:

- Šandor Koso, Ostrigarji, ČPZ Kmečki glas 1988, 101 s
- Aljoša Gašperšič, Šampinjoni, ČPZ Kmečki glas 1991, 122 s




























Univerza v Ljubljani
Biotehniška fakulteta
Oddelek za agronomijo