Napisal/-a ljzavodrib5 » 05 maj 2004, 18:35
Andrej Gregori
GOJENJE MIKORIZNIH GLIV
Zanimanje za gojenje mikoriznih gliv je v zadnjih desetletjih izredno naraslo, saj je prišlo do oslabitve preskrbe trga z nekaterimi vrstami, kar je povečalo povpraševanje.
Ektomikorizo z glivami so sposobne tvoriti rastline iz nekaterih večjih družin kot so Betulaceae, Cistaceae, Dipterocarpaceae, Fagaceae, Myrtaceae, Pinaceae in Salicaceae, kar pripomore k temu, da so te glive močno razširjene po celem svetu.
Od velikega števila ektomikoriznih gliv so nekatere prav posebej cenjene: perigordska gomoljika (Tuber melanosporum), bela gomoljika - tartuf (T.magnatum), užitni goban - jur (Boletus edulis), užitna lisička (Cantharelus cibarius), matsutake (Tricholoma matsutake), karželj (Amanita caesarea)….
Ker so te gobe najbolj cenjene sveže in se ne ohranjajo najbolje, so za njihovo gojenje zagreti predvsem na južni polobli, od koder bi jih lahko izvažali na severno poloblo, ko pri nas ni sezone.
Vendar gojenje večine teh gob ni bilo nikoli osvojeno. Razvitih je nekaj tehnik s katerimi se lahko doseže določene stopnje razvoja mikorize in so jih uporabili pri poskusih gojenja nekaterih vrst. Vendar so potrebne še dodatne raziskave, da bi se jih vpeljalo v gojenje drugih užitnih vrst.
Prva znana tehnika gojenja gob, je temeljila na sadikah dreves posajenih v tla v katerih so bile prisotne mikorizne glive (Tuber melanosporum). Take sadike so po presaditvi v novo okolje pogostokrat podpirala mikorizo in obrod mikoriznih gliv.
To tehniko uporabljajo na Japonskem za gojenje sadik dreves okuženih z glivo Lyophyllum shimeji (zajčki). Največja slabost te tehnike je ta, da so sadike izpostavljene okužbi z vsemi organizmi prisotnimi v tleh in da lahko pride do okužbe s hitreje rastočimi kontaminacijskimi glivami, še posebno če je okolje primernejše za razvoj slednjih.
Mikorizo lahko vzpostavimo tudi umetno pod nadzorovanimi pogoji.
Vse tehnike katere so v uporabi zahtevajo uporabo sterilnih sadik ali vsaj sadik pri katerih je izključena prisotnost drugih ektomikoriznih gliv. Sadike lahko vzgojimo s pomočjo mikropropagacije ali iz predhodno steriliziranih semen.
Ko smo prepričani, da so vzgojene sadike sterilne, jih presadimo v večje zabojčke in jih okužimo s čisto kulturo glive (kulture gliv je najbolj priporočljivo izolirati iz sporokarpov) ali pa jim korenine prelijemo s suspenzijo spor. Pri nekaterih vrstah (Rhizopogon rubescens ) pa sadike preprosto prelijemo s suspenzijo zmletih sporokarpov katera vsebuje več kot 50 000 spor in jih nato posadimo v sterilen substrat, lahko pa sadike zalijemo s suspenzijo potem, ko smo jih posadili v substrat.
Za vzpostavljanje mikorize lahko uporabimo tudi večjo rastlino katera je res okužena z glivo ki jo hočemo gojiti. Rastlino posadimo na sredino večje posode, okoli nje pa posadimo manjše rastline pri katerih hočemo doseči mikorizo. Posode z rastlinami je potrebno imeti v rastlinjaku v katerem moramo veliko pozornosti posvečati preprečevanju vnosa spor drugih mikoriznih gliv ( na rokah, oblekah, predmetih, v zraku vpihanemu v rastlinjak…..).
Pomembno vlogo pri okužbi sadik igrajo pogoji pri katerih rastejo sadike prvih 6 do 24 mesecev. V tem obdobju lahko nepravilno zalivanje, zračna ali talna temperatura, osvetlitev, pH in vsebnost hranil v tleh ter prisotnost drugih gliv močno zmotijo proces infekcije.
Trenutno so na tržišču sadike dreves okužene z nekaterimi glivami: Amanita caesarea, Lactarius deliciosus, L. sanguifluus, Suillus granulatus, S. luteus, Tuber spp., čeprav samo tiste okužene z gomoljikami producirajo komercialne količine sporokarpov. V poskusnih nasadih pa je uspelo vzgojiti tudi sporokarpe užitne sirovke Lactarius deliciosus in ovčarke Suillus granulatus.
Do sedaj so to edini rezultati raziskav, zato ker so nasadi okuženi s karželjni (Amanita caesarea) premladi za kakršnekoli zaključke, po drugi strani pa so bile izvedene številne raziskave za ugotavljanje idealne zemlje, fizično-kemijskih lastnosti tal, klimatskih razmer in tehnike upravljanja za nasade okužene s tartufi. Na drugi strani je zelo malo znanega o potrebah drugih vrst ektomikoriznih gliv.
Pri komercialnem gojenju je potrebno upoštevati, da imajo sadike okužene s sporami zaradi genske raznolikosti veliko večjo možnost obroda (vendar je pridelek v povprečju manjši). Pri klonih sadik in gliv prinešenih iz nekega drugega okolja pa obrod ni zajamčen saj morajo biti posajeni v okolje, katero vsaj v večini lastnosti posnema prvotno okolje.
Pri nekaterih vrstah gliv so parametri pod katerimi nastopi obrod že v glavnem znani. Pri nekaterih pa lahko njihov obrod spodbudimo na območjih kjer se pojavljajo v naravi. Z odstranitvijo odpadnega materiala osiromašimo zemljo, s čimer prisilimo drevo v mikorizo, v nekaterih primerih pa poveča količino obroda pokritje predelov kolonij s tuneli.
Gojenje mikoriznih gliv ločeno od njihovih gostiteljev je bilo do sedaj neuspešno. V nekaterih poskusih so se pojavili primordiji, pri vrstah Lyophillum shimeji (zajčki) in Tricholoma matsutake pa je prišlo celo do tvorbe odraslih plodišč na sterilnih hranljivih gojiščih inkubiranih pod umetno svetlobo.
Zaključek: Kljub uspehom pri gojenju gliv Tuber spp. se zadnjih 150 letih vzgoja večine užitnih ektomikoriznih gliv še vedno ostaja na poskusih gojenja. Veliko ljudi, ki raziskujejo to področje ne objavi rezultatov raziskav kar ne pripomore k boljšemu razumevanju tega področja. Zaključek konference o mikorizi leta 1996 je pripomogel k temu da so problem gojenja mikoriznih gliv opazili tudi tisti katerih interesi so bili izven meja dosedanjih raziskav. Neobhodno so potrebne raziskave na širših področjih kot so: raziskave saprofitskih gliv, pedološke raziskave, medsebojni odnosi med talno favno. Za zadnje področje je najbolj verjetno, da bo prineslo največji napredek pri gojenju mikoriznih gliv.
Literatura:
1. Stamets, P./ Growing Gourmet and Medicinal Mushrooms, Berkeley, Ten Speed Press, 2000, s.574
2. Rinaldi A./Gobe, mladinska knjiga, 1976, s.327
3. Varma A./Mycorrhiza Manual, Springer-Verlag Berlin Heidelberg, 1998, s.542