forum RASTLINE.COM - sobne rastline

[lovro]

Tu in tam razmišljam, da mogoče malo preveč morim s temi zgodbicami, zato me kar polije, ko dobim kakšen odgovor in preden začnem brat pomislim: okej, tale me bo sigurno popljuval. Ampak na moje začudenje ste prijazni in navdušeni. Hvala vsem.

[stara postaja]

Lovro, ti in tvoja povprečna figa imata pravzaprav že klub oboževalcev tukaj! Že od vsega začetka sem članica. Komaj čakam nadaljevanje!

[lovro]

Včasih se sprašujem, če ima tudi moja figa sedem življenj, kot jih imajo mačke…
V istem trenutku se nato spomnim na svoje mačke iz otroštva in ugotavljam, da ni bilo zaznati, da bi nad njimi bdelo kakšno pravljično bitje in jim kot po tekočem traku podajalo življenja, ko bi jim trenutno poteklo. Ravno nasprotno. Izgledalo je, kakor da bi jim tisto pravljično bitje že prvi dan razkrilo vse skrivnosti življenja, zaradi česar so, na mojo žalost, slej ko prej pograbile prvo priložnost, da se poženejo v smrt, ne da bi se brigale za preostalih šest življenj.
Še nikoli nisem tako jokal, dokler nisem bil priča dogodku, ko se je moja prva mačka nežno predramila in se iz prijetne sence brez kakršnegakoli razloga naenkrat zakadila naravnost pod gasilski tovornjak, ki je s takšno silo iztisnil življenje iz njenega telesa, da ji je oči vrglo iz jamic.
Dobil sem drugo. Tista je požrla pol stekleničke šampona proti bolham. Verjetno je že vsak od vas med umivanjem okusil šampon in dvomim, da se kdo ne bo strinjal z mano, če rečem, da se je tista mačka morala prekleto namučiti, da je po grlu spravila takšno količino šampona. Naslednji dan se je na zadnjih nogah vrtela v krogu kot bi jo obsedel hudič. S križem sem jo podil po hodniku in izrazil željo, da jo polijem s posvečeno vodo, a mi doma niso dovolili. Naslednjo noč sem že ves solzen gledal proti njenem praznem ležišču.
S tretjo sem imel več sreče. Ta ni umrla pred mojimi očmi, saj je že v pičlih dveh dneh izginila kot bi se vdrla v zemljo, mleko, ki sem ji ga pred vrati nastavljal še cel mesec, da bi se vrnila, pa je prihajal pit lep mali ježek. Najprej sem ga slabotno odganjal proč, brez moči zaradi hude žalosti. A kakor hitro sem se spoprijateljil z njim in mu dal ime, je stekel stran od mene kot bi ga nekaj pičilo. Naslednje jutro sem ga na poti v šolo zagledal povoženega kak kilometer stran od doma. Še zdaj sem mnenja, da je vso pot od nas tekel, dokler ga ni povozilo.
Isto noč sem slišal zaskrbljene besede iz kuhinje: Če bo šlo tako naprej, bomo na vrtu imeli več grobov kot jih je na celjskem pokopališču. Ni šans, da še kdaj kupimo kakšno žival, razen če jo bomo imeli ves čas zaprto v hiši. Pa še to se bojim, da bo kak idiot zapeljal skozi steno in nam jo povozil…

Priznati moram, da me je ta zgodnja jesenska zmrzal res presenetila in me dobila na levi nogi vsako jutro šestkrat zapored, dokler se ni spet ogrelo. Zato resnično upam, da ima moja povprečna figa res sedem življenj in da ji sedmega ne bo izruval iz telesa kak nori voznik. Če ne drugega, ji še vedno nisem dal imena in po vsem, kar sem pretrpel v otroštvu, ji ga ne nameravam dati.

[lovro]

Če obstaja drevesna črna magija, je moja duša že prekleta do razpada vesolja. Drugi se bodo v zlati svetlobi sonca valjali po rožicah tam gor v nebesih, medtem ko bom jaz pri absolutni ničli celo večnost potoval skozi vesolje, gol, s težkimi verigami priklenjen na zmrznjen komet, pokrit le z zmrznjenim, razpadlim, preperelim figovim listom.

Včeraj sem ob toplem radiatorju listal časopis in z desnim očesom opazoval zasnežen vrt, kjer je v sivkasto rastlinsko zimsko jakno zavita moja figa.
Koža drevesa ni ista koži človeka, se mirim, a vseeno ne morem odlepiti očesa s tiste ribiške mreže, ki naj bi predstavljala bundo za rastline. Če me oviješ v tole različico gugalne mreže in me postaviš čez noč na vrt, ti garantiram, da bom ropotal po vratih še preden se preobuješ, razglabljam dalje.
Ko ves premražen z zmrznjenega avtomobila praskam led, razmišljam, kako mora biti figi. Zanalašč držim strgalo za led brez rokavic, da občutim, kako se počuti pod tisto neudobno sivkasto pajčevino. Če jo takšna topa bolečina, ki jo v intervalih čutim v prstih, obliva po celotnem telesu, bi me moral nekdo prijaviti društvu proti mučenju rastlin. Če takšno društvo ne obstaja, bi ga moral ustanoviti in me nemudoma prijaviti.
Šele spomladi bom videl, koliko gorja sem povzročil svoji sostanovalki, če ne bom takrat že sedel.

[SAVINJČANKA]

A mogoče kdo ve, kaj se dogaja z Lovrom in njegovo figo? Upam, da sta uspešno prestala zimo.

[lovro]

Ravno danes sem ji snel bundo oz. že omenjeno sivo pajčevino, ki naj bi predstavljala zimski plašč. Med izvajanjem je bilo navzočih kar nekaj oči. Naj vas najprej pomirim, da ni bila organizirana nikakršna povorka, na katero bi vas pozabil povabiti. Ni bilo župana, nihče ni slavnostno prerezal traku. Niti piknika ni bilo. Opazovala me je le figina družba, ki mi jo je na koncu žal uspelo tudi prestrašiti. Očitno je figa res družabna rastlina, v to sem verjel že od vsega začetka. Ob njej sta se stiskala dva velika črna pajka, en hrošč je že celo izlegel jajčeca v luknjico v skorji, tam je bila tudi lepa bela vešča, za glasbo pa so verjetno že od začetka pomladi skrbele majhne muhe in mušice. Ampak te oči me niso bile zmožne gledati tako toplo, kot majhni zeleni listki, ki so se začeli prebujati iz očesc. Srce mi je od sreče hušknilo v zrak prav do tistega kometa, ki je že rezerviran zame.
Malo sva pokramljala. Pritoževala se je nad letošnjo zimo, mi pokazala nekaj udov, ki so se malo posušili, ampak takoj, ko je nanjo posvetilo toplo sonce, je dobil njen glas bolj veder ton. Čez nekaj časa me je vprašala, če mi je uspelo udomačiti tisto krastačo na vrtu, pa sem le žalostno odkimal. Nasmehnila se je. Potem sem jaz pričel s tožbami. Jezil sem se zaradi mravelj, ki gojijo uši na malinah in začel razpredati, na kak način jih imam namen pregnati, pa me je hitro prekinila, da bo narava že tako poskrbela, da bo volk sit in koza cela. Figa že ve.
Kot vsako leto, imam letos spet strah, da bo kakšna jasna noč spustila slano do nižin. Resnično upam, da bo ostalo le pri strahu.

Lepo se mejte!

[lovro]

Skoraj vse teče po ustaljenih tirih. Na figi se odpirajo še zadnji popki, iz katerih silijo svetlo zeleni listki. Večji listi se že veselo nastavljajo soncu. Mali plodovi postajajo vse manjši in počasi se ne bodo več mogli upirati gravitaciji, jaz pa sem spet samega sebe ujel na limanice, da bom poleti polnil usta s sladkimi figami. Vem, kaj boste rekli. Pa kaj bo ta fant sploh kdaj jedel s te opevane fige? Delal se bom, da tega vprašanja nisem slišal.
Edino nekaj bode v oči. Nikjer ni maskote našega vrta. Pogrešam namreč modrega kačjega pastirja oz. nekoga, ki se dela, da je kačji pastir. Stara postaja, so slučajno vsi ostali pri vas? Mogoče ima naš prepoved leta in še vedno čaka na ugoden veter, ki bo odpihnil vulkanski prah.
Upam, da se ne dela, da je nekaj, česar se ne da videti. No, če je temu tako, vsaj upam, da je ostal viden moji figi. Mislim, da bi bil v nasprotnem primeru to prehud udarec za tako mlado drevo.

[Buld]

Lovro, tvoja figa pa raste kot drevo. Spodnjih izrastkov ni ali jih obrezuješ?

[stara postaja]

Lovro, vem, da je že dolgo tega, kar si pisal, pa vendar:
Pri meni je veliko kačjih pastirjev, modrih in zelenih. Kako sem bila vesela, ko sem opazila številno druščino, misleč, da se je vrnil moj pastirček Lovrenc s svojo mlado družino (lani se je oženil, tako sem sklepala).
Potem pa sem šla malo brskat o kačjih pastirjih (kaj pa je tega treba bilo..) in na mojo veliko žalost ugotovila, da pravzaprav živi le nekaj tednov:oops:, jaz pa spletam sago o kačjepastirski zvestobi.
Upam, da so zdaj tudi že pri tebi v lepi novi preobleki. Veliko veselja s figo in druščino! lp

[lovro]

Vsak dan obiram figo. Da ne bo pomote, vsak dan s fige ne obiram zrelih sadežev, ampak nekaj, kar je podobno volnatim ušem, da vedno bolj dobivam občutek, kot da živim v pravljici Kdo je napravil Vidku srajčico, le da Vidka igra figa, jaz pa igram vlogo njegovih nedozorelih bratov.
Očitno so bele pletilje, verjetno poslane direktno iz nebes, izvedele za figino stisko, ki jo muči čez zimo in že zdaj hitijo, da bi imela čimprej spleten čisto nov pulover iz 100% nebeško bele bio preje. Take, ki se ne zagrize v vrat in je prijetna na dotik. Jaz, tiran, pa z vatiranimi palčkami, namočenimi v alkohol, param njen zavidanja vreden volneni plašč, ki ga živalce spletejo čez noč...
S pomočjo lestve dosegam najvišje vrhove in se sprašujem, kdo bi se želel v vročem poletju zakrivati s figovimi listi. S tem dejanjem bi si nakopal cel kup težav, sploh, če bi se ti kam mudilo in bi imel pred sabo še dober kos poti, saj dobi človek že ob nežnem dotiku občutek, da bi lahko z listi prej kaj fino pobrusil.
Upam, da to spoznanje ne bo prehud udarec za vse tiste, ki ste posadili figo ravno iz teh razlogov.

Pa še slika stare znanke, ob kateri stoji figa:

[MARIJAV]

Kot sem že enkrat rekla, si tako dober pisec, da je tvoja besedila užitek brati. Ali si že kaj objavil - kako zgodbo, roman, podlistek?

[lovro]

Marija, hvala. Objavil nisem ničesar. Včasih je to dobro. Bral sem o človeku, ki je nekoč objavil svoj prvenec in si po kratkem času ves bled zaželel, da besedila vseeno ne bi nihče prebral, zato je pokupil vse knjige, ki so še ostale. Nekateri vzamejo kredit za stanovanje, on pa ga je vzel, da bi pomiril duha. Po vseh zakonitostih jo verjetno hrani ravno tisti, kateremu je z nakupom vseh knjig želel preprečiti branje, in čaka, kdaj bo prišel njegov dan.
Nekaj let nazaj sem bil v obdobju svetlih žarkov (nič povezano z nedovoljenimi substancami) in nekaj sem res napisal. Recimo, da je roman, vzporedno pa je nastala še kopica ostalih zgodb, ampak mislim, da bom vse to imel samo zase. Kredita v teh časih namreč ni tako lahko dobiti.

[MARIJAV]

Škoda, da ni objave. Se javim za lektoriranje, da bom lahko neobjavljene zadeve prebrala.....

[Kajser]

Škoda, da ni objave.

Ja res škoda, tvoj dnevnik moram namreč celi družini na glas prebrati in vsi bi kar še!
Morda si nekoč premisliš! Sporoči, pa saj jih ni treba poslati v prodajo, kar na netu jih anonimno objavi...

[urče]

mene zanima s čim obložiš to figo pozimi oz. si jo oblagal ker sedaj je menda že dovolj velika da preživi zimo.

[lovro]

Glede na to, da je bilo v preteklih mesecih v Sloveniji kar nekaj videnj neznanih letečih predmetov, se zadnje čase precej bojim, da bi mojo figo ugrabili vesoljci.
Pogosto se zbujam ves paničen, čeprav sem si v rani mladosti najbolj od vsega želel ravno to, da bi me odpeljali vesoljci. Takrat še ni bilo kabelske oz. satelitske, ki bi me poučila, v kaj naj bi se spuščal. Predstavljal sem si, da me bodo za rokico peljali na kakšen lep planet in mi malo razložili o svojem načinu življenja, jaz pa bom kaj povedal o sebi in o Titu. A če lahko verjamemo Američanom, ki so jih domnevno ugrabili vesoljci, tisti kraj, kamor peljejo človeka, ni ravno letovišče. Po njihovem pričevanju te »obdelajo« in to kar v sterilni operacijski sobi, povrhu še brez narkoze. Edino uspavalo je nezavest, v katero padeš po hudih mukah, nato pa se zbudiš v svoji postelji. Tisti vesoljci, ki jih nihče ni videl, čeprav so dvakrat pristali na njihovem vrtu, so na telesu ugrabljenih pustili tudi razpoznavno znamenje, recimo kakšno odrgnino ali pa npr. klopa. Oboje je možno z lahkoto stakniti tudi na sprehodu po gozdu.
To spoznanje me uspe pomiriti, a nekje zadaj mi nekaj še vedno noče in noče dati miru. Prestrašim se. Kaj če za razliko od vesoljcev, ki pokrivajo ZDA, vesoljci, ki pokrivajo Balkan, ne vračajo tistega, kar vzamejo? Moja figa ima namreč sadež pri sadežu. Naj bralca opozorim, da je zadnji stavek prepojen s pretiravanjem, če pa je med bralci kakšen vesoljec iz daljnih meglic onstran Rimske ceste ali od drugod, ni na moji figi niti ene smokve. Ne splača se priti.
Z logiko inženirja in človeka, ki je cela dva tedna vztrajal na fakulteti za strojništvo, se nato vprašam, na kak sofisticiran način bi sploh lahko tisti vesoljski tatovi vstavili mojo figo nazaj v zemljo tako, kot da se ni nič zgodilo. Korenine bi jim najverjetneje delale največ preglavic. Zatikale bi se v oblačila, odpenjale škornje ter jim ves čas snemale dihalne maske z nosa in jih potiskale na oči, zaradi česar bi se še toliko bolj spotikali in brez sape preklinjali v raznoraznih jezikih tujih galaksij.
Če znajo takšne razdalje prepotovati v tako kratkem času, bi verjetno nekje na pol poti tudi znali predvideti, v kakšne težave se lahko spravijo in bi mojo figo po vseh možnih testih raje pustili prevrnjeno na boku nekje pri sosednji hiši. V Avstriji. To, prijatelji, me najbolj skrbi. Res je, da ni ravno smokve pri smokvi, bi se pa dalo reči, da jih je vseeno kar nekaj, ki kažejo željo po tem, da bi dozorele, in poleg ostalih nevarnosti, ki prežijo na figo, mi znajo načrte za obiranje sadežev na koncu prekrižati še vesoljci.

[lovro]

Oktobra, ko se je že močno shladilo, sem žalostno stal ob figi in jo opazoval. Držala se je kot kup nesreče. Spominjala me je na ubogo šolarko, pahnjeno v nemilost pri sošolki, ki se rada zakadi v lase. Jaz sem bil rjav kot še nikoli (pretirano hvaljenje), saj sem se ravno vrnil s Krete. Malo sem ji razlagal, kako je bilo na letalu in kakšno je tam življenje, tudi za fige. Nisem je ravno spravil v dobro voljo, zato sem ji začel peti pesem Big girls don't cry in mislim, da sem precej dobro zadel tisti alt, čeprav se mi zdi, da se sosed ne bi strinjal z mano.
Če ne drugega, bom iz tebe poleti naredil piščal in igral žalostinke in ostale pop komade, sem ji rekel v želji, da bi razbil napetost, ki sem jo čutil, in jo potrepljal po predelu, kjer bi lahko imela rame, če bi anatomija drevesom to dopuščala, vendar je name delovalo ravno nasprotno in malo je manjkalo, pa bi naglas kriknil - skozi solze sem že gledal proti nebu in imel na stežaj odprta usta, a je v istem hipu nekaj zašumelo za živo mejo. Bil je sosed z buldogom ob gležnjih, žilavim psom, ki te pozdravi tako, da ti z mesta sonožno skoči z gobcem nekje do višine obraza in šavsne proti njem. S tem nimam težav, saj vem, da na takšen način izkazuje ljubezen do mene, jaz pa zaenkrat tudi dovolj hitro trznem.
Si se odločil, da neveste letos ne boš ovijal v pajčolan?
Prijelo me je, da bi poiskal kako gnilo figo in jo vrgel čez živo mejo v smer, od koder prihaja glas, vendar sem si naslednjo sekundo premislil. Vsak ima svojo računico, gnilih fig pa tudi ni tako enostavno najti, saj niti dozorijo ne do te mere, da bi potem lahko zgnile.
Ne vem še, sem odvrnil odigrano hladno.
Vlak si tako že zamudil, je rekel s tonom, ki tudi najbolj miroljubnega človeka pahne v stanje, da bi odtrgal vejo svoje najljubše rastline in ga, kot kak zakrknjen Rimljan, bičal z njo, dokler ne bi v roki držal samo še za mezinec dolgo, oguljeno tresko. Ko si se ti kopal, smo se mi tu že domala kepali. Poglej si jo, je rekel in svoj kljun potisnil čez ciprese. Tole je zame mrtvo drevo. Tako uvele še cote niso na štriku. Hvala bogu! Sit sem že tvojega divjanja po vrtu in sit sem tega prekletega duha, ki ga narediš iz drevesa vsako zimo. Ko si prvič te švigle zavil v zaveso, sem se vsakič, ko sem šel ponoči na WC, skoraj podelal v hlače, ko sem skozi okno sredi vrta zagledal to tvojo belo nakazo. Če bi bili v Ameriki, bi mislil, da so prišli Ku Klux Klanovci.
Prijetnemu pogovoru ni bilo videti konca in še zdaj mi gre na zehanje, ko se spomnim, koliko truda sem moral vložiti, da sem se poslovil od njega. Zaželel mi je mrzlo in dolgo zimo in zmrzali v maju – ziher je ziher, je še dodal na koncu.
To je bilo oktobra, kot sem že omenil na začetku. In Figa? Figa je bila očitno vso zimo potopljena v globoko meditacijo in si v najhladnejših jutrih predstavljala, da vdihuje zrak vroč kot ogenj.
Nič ni lepšega kot pokimati sosedu, se mu nasmehniti tik za tem, ko rešiš nos pred zobmi njegovega buldoga in ugotavljati, da je v obraz še bolj zelen, kot so zeleni listi fige, ki je, tokrat brez zaščite, uspešno preživela zimo.

[stara postaja]

Verjetno nihče ne bo verjel, pa vendar: ravno danes sem tuhtala, le kaj je z Lovrotom in njegovo figo. Gledala sem namreč moje, ki so vsako leto ponovno enako majhne. Kljub zaščiti pozebejo in potem ponovno odženejo in ne bodo nikoli "velike".
Pa še o enem srečanju: jo maham oni dan po Ljubljani, mislim, da po Prešernovi ali nekje blizu (sem uboga podeželanka, že v letih in hitro pozabim): naenkrat zagledam sredi bujnega vrta vilo z znano teraso: "Pri treh palmah". Celo en gospod je bil gori in videl me je, kako zijam. Nisem zbrala poguma, da bi rekla: "Zdravo, Pepe!". Ker je zapustil našo družbo, ne bom nikoli vedela, če je bilo res ali se mi je sanjalo. Tako je pač, ko si star! lp

[lovro]

Bilo je nekaj vpitja in loputanja z vrati, udarjanja po mizi in potiskanja ključev z ene strani na drugo, besedi nikoli in prepoved pred tem pa sta še toliko bolj naelektrili ozračje. Še pred tem se je žugalo proti nebu in nato proti figi. Nekdo je glasno razmišljal, da bi ugasnil vsako cigareto na njej in takrat mi je odpeljalo – kako sem lahko vedel, da tisti desetletnik z vnetimi bronhiji ni mislil resno? Kašljal je, sem se branil. Imeli so me v šahu, poleg tega pa je bilo še nekaj nepojasnjenih nosečnosti v ulici in vsi so kazali s prstom na onega, ki vsak večer leta po vrtu. Bog ve, kam vse še zavije, skozi katera okna plazi, preden končno obmiruje v svoji postelji. Saj vsi vemo, kakšni smo bili, ko smo bili mladi. Pa da punce niso nič krive.
Pa sem spokal. Rad bi vam povedal, da je tu spodaj v Avstraliji krasno. Razmere, odnosi, vreme. Ampak nisem šel tako daleč. Ustavil sem se nekaj kilometrov stran od bivšega doma, za sabo pa pustil maline polne uši in podjetnih mravelj, narobe obrnjen glinen lonec s polkrožnim vhodom, nad katerim postrani visi napis Dom za džabe, v njem pa je vse drugo kot žabe (žaba, ki sem jo želel udomačiti, da bi odganjala rdeče polže in ostalo zalego, jo je pobrisala že prvo noč. Tam se poleti hladijo rdeči polži in sodeč po jajčecih, ki so vsepovsod pod loncem, se imajo notri prav fino), kačjega pastirja oz. nekoga, ki je modrikaste barve in se dela, da je kačji pastir in seveda mojo najljubšo in edino… figo. Tisto nebeško drevo - šviglasto ozko v pasu in prikupno zvitih vej, ki brez kakršnegakoli reda rastejo vsaka zase nekam proti nebu, a se požvižga na estetiko. Takšno sem vzgojil. Kot uhani jo drseče krasijo camper polži – tisti, ki spominjajo na avtodome. Štartajo spodaj, na jugu, pa počasi peljejo proti severu. Potem na neki razgledni točki obrnejo, verjetno spočiti kot še nikoli. Veje so posute z zlato zelenimi listi in človek dobi občutek, da se še sonce čuti počaščenega, ko lahko usmerja svoje zlate žarke na tako lepo figo. Za hip se mi ustavi življenje, malo lebdim nad njeno krošnjo in nato, ko za sabo slišim vpitje, vem, da je čas, da primem lasuljo in jo na vso moč v visokih petah popiham proti avtu.